3. 12. 2008 @ 22:57
Zaključek
Težko je.Želiš si, da bi bilo tokrat drugače, a vsakič znova se opečeš.
Misliš, da bo tokrat lažje, a boli vedno bolj.
Veš, da nisi rojen pod tisto opevano srečno zvezdo, a vseeno upaš, da ti bo prizaneslo.
Ljubiti, sovražiti na koncu nima smisla. Vse, kar si čutil in kar hočeš čutiti, bo vedno točno tako kot si boš želel.
Čeprav veš, da ni dobro, del tebe upa na boljše.
In padeš in se pobereš. Vedno znova in znova.
A tokrat ne več.
Tokrat si rečeš: Dovolj.
Ko še zadnjič pogledaš, ko veš, da bi umrl za to, veš, da moraš naprej.
In greš ... sedaj za vedno ...
In pustiš za seboj:
- Prvo ljubezen, za katero si mislil, da je tvoj svet.
- Prijateljico, za katero bi dal roko v ogenj.
- Njega, ki bi lahko bil tvoj svet.
- Del sebe, za katerega je bolje, da ostane zadaj, skupaj z njimi.
In zapuščam tebe, blog.
Čas je, da se najino prijateljevanje konča.
Včasih nima več smisla.
