11. 12. 2007 @ 16:07
Njuna zgodba
Zadnji post o njej, zaključek nekega poglavja v življenju, zaključek dela z njo.Njuna zgodba se je začela nekega zimskega večera, v neki kavarni v centru mesta, ko si si zaželela nekoga, ki ti bo delal družbo, v trenutkih, ko ti je bilo najtežje. Poklicala si njo. Osebo, ki je do tedaj nisi poznala. Le na videz, le bežno. Prizadel te je, zlomil na vse načine. Poklicala si njo. Sprejela je tvoje povabilo in postali sta kolegici, mogoče nekoč celo prijateljici. Petkovi, sobotni žuri, kofetkanje, pogovori, smsi.
Vse je trajalo do tvojega zaključnega izpita, ki si ga položila z odliko. Takrat si njo odrinila od sebe. Jo potisnila daleč stran. Nje nisi več potrebovala. Nii potrebovala nekoga, ki ti je pomagal zadnje pol leta, nikoli nisi vprašala, če te ona mogoče potrebuje. Da se veseliš z njo, da si ponosna nanjo, da jokaš z njo.
Sporočila, klici, povabila so zginila. Postali sta le še bežni znanki. Osebi, ki sta si nekoč nekaj pomenili. Odnos se je spremenil. Kriviš vse ostale, nikoli nisi prevzela krivde sama.
"Prestara sem za take igrice", je rekla, "če ni feedbacka, nimam moči izgubljat čas z nekom, ki te odvrže kot staro luknjasto nogavico."
V življenju je že šla čez tako stvar. Pred parimi leti, na enak način.
Dnevi minevajo, ti še vedno nisi uspela najti čas, da bi jo poklicala, se javila, šla na kavico. Kmalu bo tretji mesec, odkar sta se zadnjič videli, zadnjič bili prijateljici.
"Ali se še kdaj spomni name ali ji je še kdaj hudo?"
Verjetno nikoli in ni ti hudo.
S tem se je končalo nekaj, za kar se nekdo trudi dolgo časa, da požre veliko sranja, da tolerira tako obnašanje, ampak vsak človek ima svojo mero. Ti si njeno presegla. Izgubila si jo danes, izgubila si jo za vedno.
Verjetno ti bo vseeno, medtem ko bo njej vedno hudo, da je spustila nekoga zraven in jo je prizadel na najgrši možen način: zamenjava.
Dovolj je!
Samo ene osebe v mojem življenju nisem hotela nikoli izgubiti. Celo leto sem bila stran od nje. Čeprav danes lahko funkcionirava, ampak nikoli več ne bova imeli to, kar sva imeli leto in pol nazaj. Ni tukaj krivo staranje, krivi sva sami. Ona je bila edina vredna, da sem šla preko sebe. In danes obžalujem, da nisem že takrat požrla vse in dvakrat vdihnila.
Škoda besed ...
Oznake: osebno
