Ula OBOŽUJE Romea. Palačinke, tortillie, vse tisto na C pa na F, kar ne znam napisat. In se danes odpraviva z mojo mlajšo polovico na hiter prigrizek. Na dve tortilji. Moja seveda mesna, njena z gobami. Zareže prvič, zareže drugič. Glej ga zlomka, iz tortilje zleti 10cm šrauf. No, bolj je spominjal na imbus, ampak je bil verjetno le zarjavel šrauf.
Kako se je ta tujek znašel med gobami, ve samo kuhar tega ljubljanskega bara/cafeja/restavracije na levem/desnem (odvisno kje stojiš) bregu Ljubljanice.

Kljub vsej ljubezni, ki sem jo gojila do te restavracije, gojim močnejšo ljubezen do mojega zdravja in hvala ROMEO, da si se znašel poleg Kavala, restavracij, katerih praga nikoli več ne prestopim.
Mogoče ne bi bilo švoh kako sanitarno poslat malo povohat tja ali pa samo kelnarje in kuharje na tisti famozni higienski minimum, ki ga seveda noben nima. Ker drugače ne bi flačili 10 faking centimertrskih štaufov v tortilje.
Dobro, da ni bilo kaj živega, ker bi hani začela kričati.

Amy. Popolna je.