Včasih sem jezna nase, ker dovolim popolnim bebcem, da mi pridejo do živega. Prepričana sem bila, da bom dneve, noči, mesece prejokala zaradi konca dolgoletne zveze in sem bila prav začudena, ker mi je bilo popolnoma vseeno. Nato se je zgodil on. Vedno znova me prime, da bi se začela z glavo zaletavati v zid. Čeprav si vsakič rečem, da je danes zadnji dan, ko govorim o njemu, se vsakič vrnem. Ja, zdravi čas rane, ampak žal tukaj ni nobene rane, samo moja neumna najstniška zagledanost v nekoga, ki nikoli ne bo sposoben storiti ničesar. Prav nič. In vem, da bo vedno tako.
Za zadnje pol leta krivim Goldija. Ker me je premamil, da sem odšla tja, kjer sva se potem srečala. In od tistega dne gre vse v remlne.
Pa se res vse zgodi z razlogom? Sem končala s Srkijem z razlogom, da ugotovim, kaj mi v življenju največ pomeni, kaj želim delati? Da je bilo to potrebno, da sem se spremenila? (Polona pravi, da na bolje) Ali le zato, da sem spoznala Anteja? Je bila njena nesreča pogojena s tem, da ji usoda prepreči skok čez plot? Ali je bil Mr. M krivec odhoda na koncert, kjer sem se zagledala v nekoga? Če ne bi šla tja, bi se mogoče kje drugje srečala? Je usoda res tista, ki ljudi postavlja skupaj na določena mesta in potem je vse na nas, da (ne)naredimo odločilni korak? Se nam bi dogajal Jupiter, bi Jelena pristala na urgenci, če ne bi tistega usodnega januarskega večera šla v Orto bar? Verjetno bi se nam. Zgodil bi se. Ali pa tudi ne. Zgodilo bi se lahko kaj slabšega ali pa boljšega. Kljub slabim stvarem, ki so se zgodile od takrat, pa se nam je zgodilo bistveno več dobrega. In verjetno je bil gospodič razlog za vse to, ampak usoda ni imela planov z nama, ampak z nami. Ker je danes vse tako kot mora biti. In ni njega poleg. So pa one. In Jupiter je bil razlog, da so se zgubljene duše zopet našle. Čeprav si včasih želim, da bi bil on del moje usode, pa nikoli ne bi zavrtela časa nazaj in ne šla na tisti koncert. Ker usoda bi naju prej ali slej postavila v isti prostor. Samo z moje strani stvari ne bi bile tako intenzivne.