6. 8. 2008 @ 22:40
Trnow stajl
Spravljam se k pisanju novega posta že zelo dolgo časa. Vsakič začnem in ga samo shranim med osnutke. In to delam že nekaj tednov. Začnem pisati in enostavno obupam. Ali pa izpade vse skupaj preveč osebno. Ne maram preveč osebnih postov z goro slikovnega materiala z družinskega arhiva. Nikoli nisem bila človek, ki bi se pretirano rad razkazoval po internetu tujcem.Prejšnji torek nas je pot zanesla na otvoritev Trnfesta. Kljub pozni uri prihoda, sej je pred KUDom drenjalo ljudi. Mogoče počasi dojemam, kaj je sploh namen Trnfesta. Ni vse v nastopajočih, ki jih večina niti poslušat ne pride, ampak prikobacajo takrat, ko je koncerta že konec. Veliko je v temu, da vidiš in da si viden. Da dorečeš besedo ali dve z ljudmi, ki jih nisi videl že nekaj let.
Ravno v petek me je pozdravil in ogovoril nek moški na Trnfestu, ki ga, roko na srce, v tistem trenutku nisem prepoznala. Vedno je imel skoraj na nulo pobrito glavo, sedaj pa ga krasijo krajši kodri. In kasneje sem v njemu spoznala fanta, ki je imel odmevajoče dekle.
Celotna srednja šola, oba moja "Ljubljančana" (en je tujec, drug je črn) sta bila tam.
Petkov večer je bil resnično prijeten v vseh pogledih. V KUD smo se odpravile šele po eni uri zjutraj in ga zapustile med zadnjimi. Več kot prijetna družba je nadaljevala pot proti centu in naprej v casino Lev, kjer se je ostalo vse do jutranjih ur. Res je bila neprimerna ura za odhod domov, sonce je že sijalo z vso močjo. Ampak tudi Lev ima svoje dobre lastnosti. Recimo za večino majhen dobitek, velik zame.
Nekoč mi je neko dekle govorilo, da se vedno počuti odrinjeno. Da se je nikoli nikamor ne vabi, da je povsod nezaželena. Nikoli pa ne pomisli, da se tudi njeni prijatelji počutijo odrinjene, ko pozabi na njih ob določenih priložnostih.
Še vedno čakam povabilo na tisto kavico ob vselitveni žurki. Dvomim, da jo bom doživela. Čeprav darilo že eno leto stoji na moji mizi, vem da bo tam ostalo še nekaj časa. Ali pa vsaj do naslednje zabave kakšne moje sočnice.
Slovenski reperji me resnično zabavajo.
Staram se. Prehitro. In nočem obeležit tega leta s svečkami, koktejlčki, zabavo. Ker je bila lansko leto prava katastrofa in s tem tudi celotno leto. Postala bom vraževerna. Če je praznovanje rojstnega dne porazno, bo celo leto do naslednjega porazno. In v izogib vsem preglavicam, sem se enostavno odločila, da za svoj rojstni dan poniknem. Tako se ne more zgoditi nič slabega, nobenih solz, nobenega kričanja, nobenega kujanja. Martini sem že dala na led in bo do mojega dneva ohlajen na pravo temperaturo, družina se mi je itak odpovedala cel drug teden, ker so vsi odšli na morje, tako da bova z Martinijem sama.
Letošnje poletje mi ni všeč. Niti ne vem zakaj ne, vse je minilo prehitro. Zgodilo se ni nič pretresljivega, nič nenavadnega se ne pričakuje niti v prihodnosti. Še vedno me mika par dni z nekom na neki vam neznani lokaciji. Bom pridno upihnila vseh 20+ svečk in si zaželela, da se teh par dni ustvari. Mogoče pa je nekje nekdo še, ki bo izpolnil nekatere želje.
Pesem je več kot primerna za tale trenutek ... udeleženci že vejo zakaj ;)
