Spet smo prilezli domov zgodaj zjutraj. Nabuhle oči, zaradi joka, so zrle skozi zarošeno okno avtomobila. Tišina je bila tako moreča, a vseeno je dobro dela, saj se je jok nehal. In ko misliš, da so stvari lahko še bolj zmešane, se vsakič znova zmotiš. S tedna v teden se ti zdi vsaka stvar bolj nemogoča, a nekateri naredijo še večji razvrat kot teden poprej. Ampak še vedno bom hodila z njimi, pa ni važno kolikokrat me naskočijo od zadaj, koliko WC-jev pobruhajo, kolikokrat zlezejo skupaj, koliko moških nadlegujejo. Zadnje pol leta je minilo s svetlobno hitrostjo. Fax se je končal, čakata me samo še 2 oddaji map in rezultat enega izpita. Ostalo je opravljeno z odliko :D, pa tudi teh treh se ne bojim. Mislim, da sem vse opravila dobro. Finančno področje: še vedno imam dve službi. Eno bom izgubila s 1.7., ker me čaka majhna sprememba na temu področju, kar pomeni veliko novih izzivov. Ampak o temu, naslednjič :D. Druga mi je pa še vedno všeč, ker vsaj enkrat mesečno ustvarim nekaj, kar mi leži. Moje prijateljice so moje sonce. Čeprav nas je malo, smo počene do konca. In ne menjam jih, za nič na svetu. Ker je vsaka od njih posebna. Ne predstavljam si dneva, da je ne bi slišala. In zadnje pol leta si ne predstavljam vikenda, da je ne bi videla. In vem, da bi me najbolj bolelo, če bi jo zgubila. Moji moški: ojoj. V svojih 20+ letih še nisem tako nerazumela moških kot jih ne razumem sedaj. Še lansko leto je bilo vse preprosto. Greš? Grem. Danes toliko nekega kompliciranja, nedoraslosti, neke igre. Če sta si dva všeč, sta skupaj. In pika. Če si pa nista, se pa samo reče: Sori bejbi, mi ne potegneš. Ne pa toliko nepotrebnih besed. Saj smo vsi odrasli, bomo že preživeli. Ne bom ne prva ne zadnja, ki ti bo kdajkoli rekla, da ji nisi všeč. In ne bom ne prva ne zadnja, ki ti bo rekla, da si ji hud do konca. Kljub vsem slabim trenutkom, od nesreče do slabih novic, je bilo zadnjih šest mesecev fenomenalnih, nepozabnih. In ja, priznam, da tega ne zamenjam za nič. V sredo gremo pa na mojega najljubšega raperja