24. 12. 2007 @ 10:00
Grande Finale
Od zadnjega slovenskega koncerta, na katerem sem bila, je minilo že 6let. Natančneje 6let in en mesec. Siddharta v Slovanu. Še ta koncert je bil bolj izguba časa in denarja. Vse, kar je bilo kul, je bil Jan, ki je posledično "kriv" za določene stvari, ki so se dogajale zadnjih 5let. Večino časa sva se lovili po dvorani, Jurij je nosil pir, kar je pripeljalo do rahle opitosti, kar pelje do ... gremo raje naprej :)Včeraj me pokliče, da ima 2 karti za Magnifica, in če grem. Ker se mi v nedeljo, z razliko od ostalih, blazno "dogaja" in imam cel večer gužvo s prekladanjem svoje riti z enega stola na kavč, nazaj na stol, črta postelja, sem sprejela povabilo.
Mala dvorana hale Tivoli je bila prazna. Na začetku. Pogledala sva se. Ojoj, tole bo pa tuga.
Ampak počasi so začeli kapljati ljudje v samo osrčje dvorane (najini fini ritki sta morali sedeti, ker moje noge pač ne bodo stale :D), med njimi kar nekaj kvazi estradnikov, ki so veselo paradirali gori doli po dvorani, razkazovali svoje nove pridobitve (beri: punce).
Počasi, z več kot polurno zamudo, se je na ekranu začela predstavitev ekipe in po njej nova uspešnica The Land of Champions. V nadaljevanju je zaigral še nekaj komadov z nove plošče, katerih niti nisva poznala, pa čeprav sem plato dobila pred tedni brezplačno poleg Dela. Ravno, ko sem skočila v spodnje prostore in po pivo, je zaigral prvo pesem, ki sem jo poznala Hir aj kam hir aj go. Nadaljevalo se je z večino starejših skladb, kmalu je bil čas tudi za Silvijo in Portorož (Ulala). Po dvakratnem vračanju na oder, se je koncert končal malo pred deseto uro.
Ker sva sedela na tribuni, nekje na sredi, sem cel koncert gledala Schatzija. Hehe, res ga je užitek gledati, kako tolče po bobnih. Pa ne zato, ker bi bil presneto lep ali pa karkoli. Tok mu je dogajalo za bobni kot če bi dal 5letnemu otroku za polizat kavni bonbon. Hiperaktiven. In potem, namesto, da bi poslušala koncert, sem si predstavljala, kako je imeti takega hiperaktivnega moškega. Hehe, res model je s tako energijo tolkel po bobnih, nasmejan, stalno v gibanju. Zmaga.
Drugače pa balkan melos, trubači spravljajo ljudi v ekstazo. Pričakovati je bilo več energije, več plesa med obiskovalci, vendar do zadnje pesmi, je večina njih stala tam kot da bi špilali novoletne jelke. Razen nekega mladeniča, ki je spominjal na primorskega lomilca src
Alena iz BBja. Sicer je bil daleč, ampak čudežno so ravno njega osvetljevali reflektorji in je njegova pleša odsevala po celi dvorani.Največja muka je bila, ko smo hoteli z avtom ven iz parkirišča. Ker je bila to misija nemogoče in ker moj spremljevalec ni noben Tom Cruise, sva se podala v center v lov na odprte lokale. Kako ironično, da se vedno pristane v Cezarju. Naj bo petek ali svetek, Cezar dela stalno. In ne, ne bom povedala kaj sem pila, ker mi Tamala že čuva sedež poleg sebe na AA. Naj ga še malo greje, ker se ji še ne mislim pridružiti.
Koncert je bil zelo všečen. Od pevca do spremljevalnih instrumentalistov. Hvala ;)
Oznake: muzka
