Veliko zlomljenih nosov smo že videli, krvavih fantov ter deklet, brutalne pretepe, ki so se končali v kliničnem centru, med njimi tudi nekdo, ki mi je bil blizu. Ampak zadnji pretep je vzel mlado življenje.
Čeprav ne hodim v to diskoteko. Ampak bi lahko zaradi ambienta in glasbe. Ne hodim pa zato, ker ne maram viskonosečih se glav in wannabe bogatašev.
Resnično me se strah peljati moje prijatelje iz tujine, če pridejo v Ljubljano in so željni zabave, v tisto dvigalo. Ker ne vem, če bodo prišli dol v enem kosu. In nočem preživeti noči na kliničnem centru.
Kako lahko nekdo, v katerem vre toliko jeze, zaničevanja, varuje mene v diskoteki, da mi ne bo kdo storil nič žalega? To je tako kot bi policisti iz objestnosti streljali na ljudi, jih podirali na prehodu za pešce. Ali ni varnostnik tam, da zaščiti nas in ne zato, da svojo jezo, svojo (nad)moč, izraža nad bogimi fanti, ki imajo komaj polovico njihove telesne teže in samo drobec mišic.
Za varnostnike iz najbolj razvpite diskoteke žal velja: Prsa junaka, glava bedaka. Škoda besed.