27. 9. 2008 @ 21:53
We're just two lost souls swimming in a fish bowl
Ko te nekdo vpraša, da poveš prvi naslov pesmi, ki ti pade na pamet in prvi stavek, ki ga sestaviš skupaj, je Wish you were here."Ula ta pesem pove vse o tebi. "
What have you found? The same old fears.
Jasno je samo to, da te pesmi nisem slišala že zelo dolgo, niti ne spomnim se, kdaj se je zadnjič pojavila na moji Playlisti. Ni mi pa jasno, kako sem se spomnila nanjo. Mogoče si res želim na trenutke, da bi nekdo bil tu. Ko pa oba veva, da to ne gre.
Straši me dejstvo, da sem se spremenila.
Pomehkužila sem se.
Ampak mi je všeč. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje skregala (no, ko pošljem Gregorja v tri rodna sela, pa v vse telesne organe, to pač ne šteje :D), kdaj sem se nazadnje drla na nekoga, kdaj sem se razburjala, ko me je nekdo stopil na nogo.
Svet je še vedno lep in jaz še vedno uživam v njemu. Tisti, ki se hoče pa kregat, žal Uli se ne da.
Nekaj mi ni jasno. Kako lahko bejba spušča orgazmične zvoke ob gledanju N'Toka?
In vse skupaj je spominjalo na nizkoproračunski vzhodnonemški pornič, kjer Hans natepava gosto poraščeno Steffi. Jaa, Hans, jaa.
Ni ga čez dober nemški pornič iz 80ih.
Včasih bi najraje ugasnila računalnik, telefon in enostavno izginila. Ker se mi ne da več poslušati o oh in sploh težavah. Ko pa pride red na tebe, pa je odgovor: Ah, ti nimaš nobenih problemov.
Sometimes my heart bleeds too. But you just don't want to listen.
Pogrešam večere naše male družbe in komaj čakam, da zopet začnemo v vsej naši veličini razturavat ljubljanske kafane.
