Resnično me je začelo motiti, ma kaj motiti, iti na živce to stalno vtikanje v ljudi, jih žaliti, jih spraviti v nič, uničiti vse lepo, kar imajo. Res me nervira, če vidim nekoga žalostnega (oziroma prebiram njegov blog), ker mu nekdo hoče slabo. Pa itak, ne smeš vse poslušati, ampak kaj, ko te take stvari prizadenejo. Pa nimajo vsi tako trde kože. Že moja, ki je prekleto trda, je na določenih mestih nežna kot dojenčkova in me določene stvari spravijo na mejo joka. In ne vem, kaj je ljudem, da hočejo nekoga spraviti v jok, v žalost, v obup? Ker sami niso srečni in nikomur ne privoščijo sreče? Ajde, vsi opravljamo, pač grda razvada, ampak to vsi delamo. Ampak eni gredo pa dlje. Ko nekaj hočejo izrabiti proti tebi. Ljudje božji, pa dajte začeti živeti svoj lajf in naredite svojega srečnega in ne uničujte sreče ostalih ljudi. Vsi sami delamo na svoji sreči in v svoji bližini ne potrebujemo ljudi, ki nam sreče ne privoščijo.