5. 8. 2007 @ 18:29
Priznam
da se včasih še spomnim na vas, a je spomin vse bolj meglen in ne počutim se več slabo ob misli, da je te del življenja za menoj.Včeraj sem našla CD na katerem so slike, ki jih že dolgo nisem videla. CD sem dala v računalnik in si jih ogledala. Slike, na katerih smo srečne, vesele. Žalostno je, ko s časom ugotoviš, da je bilo to vse prej kot to. Najprej smo izgubile prvo, nato drugo, nato pa je vse skupaj kolapsiralo. Tista kolegionalnost se je porušila kot hiša s kart. Vse tiste besede, objemi, pogovori, ki naj bi bili dobronamerni, so se izkazali za eno navadno laž in hinavščino. Kako lahko imaš rad človeka, ko pa o njemu izgovoriš toliko grdih besed? Vsakič, ko se spomnim pogovorov z njo o njej. Vse prej kot lepe besede. Kako imeti rad nekoga, ki ti gre tako močno na jetra? Že pred časom sem zaključila s to zadevo. Sprašujem se, čemu še hranim njihove e-mail naslove, zakaj jih še imam na msn listi, čemu je moj gsm prostor zapolnjen z njihovimi telefonskimi, ko pa veš, da jih ne boš več klical niti kontaktiral. Tisti sms letno ali dva za rojstni dan, to je pa tudi vse. Tisti "Kavica nujno!" odgovor je pa že prej rutina kot pa sama realnost. In to delamo vedno. Vsakič znova. Moj telefon je res prepoln telefonskih številk, ki jih ne bom nikoli poklicala in dvomim, da bodo te ljudje še kdaj kontaktirali mene. Vseeno mi je, če se človek, ki me je nekdaj poznal, obrne stran, ko me sreča na cesti, vseeno mi je, če pozabi na moj osebni praznik, vseeno mi je, če nikoli več ne popije kave z menoj in vseeno mi je, če mi reče kdo, da sem slaba oseba, ker nisem skočila, ko je on zažvižgal. Ker igralcev nihče ne potrebuje ob sebi.
In danes sem raje sama kot pa z nekom, ki mi laže v obraz, da je vesel zame.
Oznake: osebno
