17. 6. 2007 @ 12:53
Ko stvari postanejo prevroče, preresne, kdaj je pravi čas, da se umakneš?
Sram me je, da sem včasih preveč prijazna, preveč dajem nekomu slepa/lažna upanja. In me je sram, ker nimam srca mu reči, da jaz ne mislim enako kot on(-a).Sram me je, ker včasih delujem preveč odprto.
Ampak zakaj vsi takoj mislijo, da je tvoja prijaznost pogojena s privlačnostjo?
Redkokdo mi je resnično všeč. Fizično in psihično. Ampak sem se do vseh probala obnašati enako. In do tistih, ki me privlačijo in do tistih, pri katerih ni nikakršne iskrice.
In zakaj VEDNO vsi razumejo narobe? Včasih si ženska želi samo prijatelja, sproščen pogovor. Zakaj vsaka lepa beseda že skoraj pomeni sex?
Danes sem dobila povabilo nekoga za na kavico. Sicer je moški starejši od mene skoraj 7let, fizično kar privlačen. Ampak me ni nikoli videl v živo. In na podlagi neke slike, na kateri se vidi, da je profi in da je gor nenormalno lepo bitje, misli, da sem jaz tista. Ali pa ga je resnično privleklo moje pisanje, moja odprtost, ko sva se pogovarjala po netu? Ja, tipe pa privlači notranja lepota :D. Pa saj ne, da bi jaz šla s kom na pijačo. Enostavno me je zmotilo to, da po treh dneh, ko si piševa sporočilca, me že vabi na morje, mi daje svojo telefonsko, naslov itd.
Ali resnično lahko vsakemu, ki ga spoznamo, zaupamo? Da je res tak, kot se predstavlja?
Sama skrivam svojo privatne zadeve. Resnično ne maram vsakemu zaupati msn naslova, telefonske, kaj šele kje živim. V današnjem svetu resnično ne veš, s kom imaš opravka.
Ne maram, da sem nekomu všeč samo zaradi zunanjega izgleda in nočem, da me nekdo odpiše samo zaradi malo večjega nosu (ok, orlovskega).
Nisem pripravljena na taka srečanja. Enostavno se umaknem. Bojim se tistega prvega kontakta s komerkoli. Kako nekomu razložit, da ne iščeš veze, da ti paše samo za pogovor?
Vem, da je to pasje včasih, ampak resnično včasih potrebujemo samo to.
