29. 5. 2007 @ 18:41
Čas
Včeraj so me "presenetili" z novico, ki je v hipu podrla vse moje načrte za avgust. Stvari, ki bi se morale že zgoditi, se bodo podaljšale za skoraj dva meseca.Zakaj se vse, česar se veseliš, odvije zelo hitro ali pa vedno pride nekaj vmes, da vse skupaj prestavi?
Najbolj mučni trenutki pa se vlečejo v neskončnost.
Ko se učiš za izpit, ti na koncu vedno zmanjka časa (no, vsaj nam ta lenim). Ampak, ko pa prideš v predavalnico pisat izpit, pa kar ni in ni človeka s polami. Da o čakanju na rezultate ne govorim.
Čas, ki ga preživiš v čakalnici pri zdravniku. Ko čakaš na izvide, ko čakaš na avtobus v nalivu ali hudem mrazu. Ko čakaš na semaforju v peklenski vročini.
Ampak, ko pa nekam moraš pridt točno, pa sigurno zamudiš.
Zakaj se lepi trenutki ne podaljšajo, slabi pa ne skrajšajo?
Oznake: osebno
