Na polni črti. Sicer se danes sonce hoče odkupiti za katastrofalno vremensko sliko zadnjih dni, a vseeno se bo treba bolj potruditi. Namesto ob morju, v "rodni" Puli, sem ostala v našem malem mestu, preokupirana z delom. Treba je dokončati ogromno stvari za šolo, LyLa me je pustila samo pri urejanju novičk in se bojim, da bom kaj zaj**bala, potem bom pa poslušala šefico, da sem kot pes, ki ga ne moreš pustiti pet minut samega s svojimi najljubšimi teniskami. Zdravje je šlo na dopust. Vsaj nekdo se namesto mene preteguje v pulskem "plažnem" baru na ogromnih foteljih, medtem ko lastnica tukaj izkašljuje pljuča. Bo treba nazaj v Ljubljano, drago moje zdravje. Potem so pa tukaj še vse drage kolegice, ki "obljubljajo" sprehode in izletke po naši mali deželici. Danes je sonček, pa so se vse poskrile. Ja, saj vemo, fantje in familija je pred kolegicami/prijateljicami. Eh ... Kolikor so prazniki šli v maloro, vsaj perilo sem oprala (ja, to celo znam) in delno pospravila sobo. Včasih si želim tisti 9m2 veliko sobo, ker telih mojih 30+ je težko vzdrževat. Si bom našla "cimra", kakšnega rojenega v znamenju device, ki bo snažen, da se bo moja sobica vsak dan svetila od čistoče. Škoda je samo to, ker me obletavajo sami škorpijoni in dvojčki. Tehtnice sem pač zanemarila, ker sem jih imela v svojem življenju dovolj. Očka je edina tehtnica, ki bo vedno v mojem življenju.