23. 9. 2007 @ 23:43
Sama sebi sem največja opora.
Z leti sem se naučila, da lahko zaupam samo sebi in najbolj sebi. Poleg staršev, ki mi vedno stojijo ob strani, sem sama sebi the rock. In se spreminjam, tako vizualno kot psihično. In ne maram tolažb, pretirane podpore, v kateri je čutiti neko olajšanje oziroma nejevoljo, ne maram vprašanj kako sem, če se dobro počutim.--------------------------------------------
Preživela sem/bom. Ker sem borec in ker se še ni našel človek, ki bi me lahko prelomil na pol. Preveč sem trmasta, da bi se komu dala.
In nočem govoriti o sebi, ne maram govoriti o sebi.
--------------------------------------------
Pa se ti zdi, ko že govoriš, da to ni to. Zato se spreminjam. Zato se včasih umaknem. Ker nočem poslušati enih in istih besed o neuspehu, o grajah, o tolažbi.
--------------------------------------------
Ne sprašuj o njemu. Ker ne nočem govoriti o njemu. Ko bom hotela, boš zvedel prvi.
--------------------------------------------
Samo verjemi vame, da te imam rada, da si moj sonček, in se ne bo nikoli nič spremenilo. Ne moj odnos do tebe, ne odnos do naju. Ampak ne moreš me tretirati kot sebi enako. Ker nisem. Sem težka oseba, s katero je težko živeti.
--------------------------------------------
Samo zaupaj mi in verjemi vame. Vsaj jutri. Ker jutri potrebujem to, da boš mislil name.
Oznake: osebno
