16. 2. 2008 @ 22:32
Perilo
Lani sem bila zelo jezna nanjo. Ker se ni postavila med naju. Ker se ni hotela vmešavat v najine stvari. Ni hotela izbirat strani niti ni hotela drezati v najino jezo.In danes jo razumem, zakaj je to naredila. In danes vem, da je bolje, da se stvari rešijo same oziroma, da stvari rešujejo samo in edino ljudje, ki so vpleteni v to sranje/situacijo.
Čeprav smo neposredno vsi nekako vpleteni. Ona v najin prepir, jaz v to situacijo.
Čeprav sem zelo jezna na eno stran, besna, tako besna, da bi jo najraje zlasala, da take kvazi in dela, ker sovražim javno pranje umazanega perila. Vem, sigurno sem sama enako kdaj naredila.
Ljudje pozabijo, da smo vsi ranljivi. Eni glede partnerja, drugi glede otrok, tretji glede stanovanja, četrti zaradi avta, peti zaradi oblačil. In nikoli, v nobenem primeru, se javno ne govori o stvareh, ki ti jih ljudje zaupajo, ker vedo, da jim boš znal svetovati in stati ob strani, no matter what. In posebno ne spraševati drugih o tem, kakšno mnenje imajo o določeni stvari, ki se tiče samo določenih ljudi.
Resnično, če se ljudje ne znate več pogovarjat, potem se to osebo enostavno izbriše iz lajfa in se gre dalje. Pa saj ni težko. Če te pa karkoli zanima, hočeš kogarkoli okarat, se to osebo pokliče in povpraša.
Včasih si želim postaviti na stran obrambe, ker oseba ni kriva, da je taka, da je to storila in da je zaupala. In kako naj vem, da se moje umazano perilo ne bo čez čas tako pralo?
Kako naj se zaupa še kdaj človeku, ki je sposoben kaj takega narediti?
Oznake: osebno
